Samozaposlitev

Pred skoraj letom dni sem izgubil službo, saj sem bil zaposlen v založništvu, ki je v Sloveniji trenutno v precej nezavidljivem položaju. Pravzaprav tako slabem, da na svojem področju sploh nisem mogel iskati dela, saj za novinarje skorajda ni prostih delovnih mest in razpisov – v vsem tem času sem jih zasledil zgolj kakšnih pet in seveda na vse poslal prošnje, a ugotovil, da je konkurenca nemogoča – za eno samo delo se je potegovalo tudi po štiristo oseb, pa še te ne za klasično redno službo, temveč se je nazadnje izkazalo, da vsi želijo najeti nekoga, ki bo prej poskrbel za samozaposlitev. Izbrani novinar naj bi torej odprl svoje podjetje, nato pa delal za časopisno ali drugo medijsko hišo, ki bi imela tako z njim manjše stroške, da ne govorimo o tem, da bi s to na novo najeto delovno silo sklenila pogodbo, ki bi terjala po dvanajst ur dela na dan, plačilo pa bi bilo sramotno nizko.

Odločiti sem se torej moral, da bom začel delati nekaj povsem drugega od tistega, kar najbolj obvladam, najbolje znam, in pri čemer imam največ izkušenj. In ko sem pretehtal kar nekaj možnosti, sem se odločil, da bom odprl svoje podjetje, ki se bo ukvarjalo s spletno prodajo produktov za dom. Uspelo mi je najti nekaj dobaviteljev, ki niso terjali nakupa velikih količin proizvodov, in odprl svoj s.p. Najel sem spletno trgovino, nanjo naložil slike in opise prvih proizvodov, ter držal pesti …

Marsikdo mi je rekel, da sem precej pogumen, da sem se odločil za samozaposlitev. Pogumen? Pravzaprav je bila to edina možnost, ki sem jo imel. V današnjih časih se lahko namreč zaneseš zgolj sam nase, na svoj vložek in svoje delo. Če čakaš doma, ni nič. Če pišeš prošnje, tudi ni nič. A če si malo iznajdljiv in pripravljen delati dolgo v noč, ti bo s pravo idejo morda vendarle uspelo.

Denar za začetek obratovanja svojega podjetja sem si moral izposoditi, saj drugače ne bi šlo, a na srečo sem vedel, da bom za samozaposlitev v roku nekaj mesecev prejel subvencijo in bom lahko dolg poplačal. Priznam, da se brez subvencije za tako drzen korak ne bi mogel odločiti.
Na srečo sem se v času svoje novinarske kariere precej posvečal tudi spletu, tako da dobro poznam delovanje spleta in prijeme, ki so za uspeh na medmrežju potrebni. Veliko stvari lahko naredim sam in precej široko mrežo družabnih omrežij imam, da je prodaja začela teči. Kako učinkovita bo, je zaenkrat še težko reči, a za začetek se mi zdi glavno, da se povečuje – če bo šlo tako naprej, bom (upam,) kmalu vsak mesec že imel toliko prometa, da ne bo ženina plača več edina, ki skrbi za preživetje družine s tremi otroci. In morda bom lahko otrokom v predprazničnem času že celo kupil kakšno darilo s svojim denarjem – ravno to, da svojemu podmladku v času brezposelnosti ne moreš nuditi tistega, kar si zaslužijo, je namreč najbolj boleče.